USD – Pričakovanja o znižanju obrestne mere so se nekoliko umirile, vendar bo prihajajoči teden v znamenju objav (Chicago PMI in ISM, podatek o ameriškem BDP-ju, zaupanju potrošnikov, itd). Slabši podatki ameriškega gospodarstva so delno že upoštevani v trenutnem tečaju. V tem tednu je kljub temu moč pričakovati še delno depreciacijo dolarja proti euru. 
GOLD – Ponovna zaskrbljenost glede Iranskega nuklearnega programa je dolar potisnila navzdol in okrepila zlato in nafto. Cena zlata se je danes povzpela preko 688 $ za unčo, medtem ko se je z nafto trgovalo preko 61 $ za sodček. Vrednost zlata se zopet približuje vrednosti, ki jo je le-to doseglo v prvem kvartalu leta 2006. 
Razmere se spreminjajo
Apreciacija evra je pozitivno vplivala na povečanje kupne moči prebivalstva evroobmočja, kar naj bi ugodno vplivalo na stopnjo inflacije, ki naj bi se zaradi nižjih cen ameriških proizvodov na območju EU znižala. Kljub temu da se je v omenjenem obdobju inflacija zmanjševala, pa na podlagi statistične analize ne moremo trditi da je tečaj EUR/USD bistveno vplival na znižanje le-te. Na znižanje inflacije je v največji meri (poleg nižjih cen nafte) vplival uvoz s hitro razvijajočih se manj razvitih trgov, kjer naj omenim Kitajsko, s katero se je trgovinska menjava v zadnjih petih letih več kot podvojila.
V splošnem lahko ugotovimo, da so evropska podjetja vse manj odvisna od ameriškega trga. Po podatkih za obdobje 2000-2006 je sicer moč opaziti, da se trgovinska menjava z ZDA letno zanemarljivo zvišuje, vendar precej počasneje, kot raste trgovinska menjava držav EU z ostalim svetom. V letu 2000 je uvoz iz ZDA znašal 20,59% vsega uvoza EU, v letu 2006 pa le še nekaj več kot 13%. Zmanjšuje se predvsem na račun Kitajske (13,4%) in Rusije (9,1%), ki sta poleg Japonske (6,2%) med največjimi uvozniki v EU. Podobno je moč opaziti tudi za izvoz - s to razliko, da izvoz v ZDA predstavlja še vedno precejšen del celotnega izvoza EU in sicer 23,7%; sledita Švica (7,7%) in Rusija (5,3%).
V 2007 nadaljna apreciacija eura. Kljub še vedno relativno visoki povezanosti gospodarstev EU in ZDA lahko torej opazimo trend zmanjševanja soodvisnosti. Zaključimo lahko s trditvijo, da hitro razvijajoči trgi Kitajske, Indije, Rusije in Brazilije predstavljajo za evropska podjetja ogromno tržišče in potencial. Tako lahko tudi ponovim usmeritev nadaljnje apreciacije evra v letu 2007, ki sem jo podal v prejšnem članku, saj ima do te mere šibak dolar za Evropo še vedno več pozitivnih kot negativnih posledic.
*statistična analiza je bila opravljena s pomočjo regresijskega, korelacijskega, determinacijskega koeficienta in delno s pomočjo t-preizkusa.
"Jen zopet navzdol, v preteklem tednu izgubil tako proti dolarju kot evru." "EUR/JPY na 5 letnem vrhu." "Vrednost jena ne odraža prave moči Japonskega gospodarstva." "Jen je trenutno najbolj podcenjena valuta, medtem ko je dolar najbolj precenjen med najmočnejšimi valutami." To so najbolj pogosti komentarji, ki smo jih lahko redno prebirali v raznih strokovnih člankih, ko je bilo govora o Japonski in jenu. Ali se bo ta trend nadaljeval ali pa bomo končno priča večji rasti japonske valute?
Poceni jen
V letu 2006 je bil Japonski jen eden izmed največjih poražencev. V letu 2006 je izgubil 1% svoje vrednosti proti dolarju, 10% proti evru in 12% proti funtu. Depreciacija je bila tako silna, da je valutno razmerje EUR/JPY doseglo najvišjo vrednost doslej, razmerje GBP/JPY pa je končalo na 8 letnem vrhu.
Depreciacija jena v letu 2006 je bila v precejšnji meri zaznamovana z odlivom ogromnih količin jenov iz Japonske s strani domačih investitorjev, ki so zaradi nizkih domačih obrestnih mer iskali višje donose drugod (predvsem v ZDA). Velik pomen ima tudi tako imenovani "carry trade" - najemanje posojil z nizko obrestno mero v jenih in nakup tuje valute ali drugih tujih dolžniških papirjev, ki so vezani na drugo tujo valuto.
Razloge za takšne odlive denarja lahko iščemo v politiki centralne banke Japonske. Ta je v želji, da bi vzpodbudila gospodarsko rast, toliko časa zniževala obrestne mere, da je denar zaradi neprivlačnosti vlaganja v domači valuti začel odtekati v druge države. Japonska se je namreč konec devedesetih let znašla v recesiji, ki jo je spremljalo padanje cen oziroma deflacija, upadanje industrijske proizvodnje in nizke domača potrošnja ob nespremenjenih plačah. Država se šele danes počasi prebuja iz skoraj 10-letnega obdobja deflacije. Šele v letu 2006 so ponovno zabeležili inflacijo v višini 0,3%, napoved za leto 2007 znaša 0,4% ter 0,7% za leto 2008. (Banka Japonske sicer zagovarja nizko inflacijo; najvišja zanjo sprejemljiva stopnja je 1%.)
Politika nizkih obrestnih mer pa ni imela zgolj negativnih posledic. Od posledično šibkega jena so najbolj profitirali izvozniki, kar naj bi posledično tudi rezultiralo v višjih plačah. Japonski izdelki so zaradi šibkega jena postali svetovno bolj zanimivi. Japonska je v svetu med vodilnimi proizvajalci elektronike, avtomobilov, strojne opreme ter železa in jekla.
Na eni strani je tako šibkost jena prinesla izredno močan izvoz, ki je glavni nosilec gospodarske rasti, po drugi strani pa zaradi nizkih obrestnih mer odteka ogromno kapitala iz Japonske.
Moč japonskega gospodarstva
Japonsko gospodarska rast se je v zadnjem času začela hitreje povečevati. Predvsem je to bilo opazno v prvem delu leta 2006, ko se je vzpon zgodil na krilih povečane domače potrošnje. Bistveno so se povečale plače - dvignile so se kar za 3,5%, kar je največ po letu 1998.
Višja gospodarska rast temelji na vse večjem zaupanju potrošnikov in gospodarstvenikov. Zaupanje pa se krepi na podlagi boljše zaposlitvene strukture, nižje brezposelnosti, povečanih investicij zaradi višjih dobičkov ter izredno močnega izvoza. V drugem kvartalu 2006 smo bili priča 18,4 odstotni rasti (na letni ravni) investicij v podjetjih. Zaradi povečane porabe ob rasti plač lahko v prihodnje pričakujemo solidno aktivnost, ki bo zagotovila nadaljevanje ekspanzije in postopno zviševanje inflacije.
Najbolj pa bi lahko po mojem mnenju k večji gospodarski rasti Japonske pripomogla pričakovana upočasnitev rasti gospodarstva v ZDA. Posledična depreciacija dolarja in zmanjšana donosnost ameriških dolžniških papirjev bi lahko prinesli ponovno preusmeritev japonskega kapitala na domači trg. Dobra novica za pritok novega kapitala je tudi podatek, da so se po nekaj letih padanja v letu 2006 začele ponovno povečevati cene zemljišč na Japonskem.
Zakaj centralna banka ne dvigne obrestnih mer?
Predvsem se boji, da bi prehiter dvig obrestne mere povzročil zaustavitev gospodarske rasti. Politika dvigovanja obrestne mere na Japonskem ni tako agresivna, kot je značilno za Evropo in ZDA. Po dvigu ključne obrestne mere junija 2006 za 0,25% je novi ministrski predsednik Abe (prej Koizumi) zelo previden, saj meni, da država rabi čas za prilagoditev temu povišanju.
Novi premier Abe naj bi bil v nasprotju s svojim prehodnikom tudi precej bolj nacionalističen, kar pomeni, da verjame v močno Japonsko. To lahko razumemo tudi tako, da bo podpiral moč domače valute. Vendar pa je zagovornik nizkih obrestnih mer, kar ni združljivo z logiko močnega jena. V nasprotju z njim guverner centralne banke Toshihiko Fukui zagovorja politiko višjih obrestnih mer. Kot lahko razberemo, je zaradi razmerja moči težko oceniti prihodnjo usmeritev japonske politike.
Apreciacija jena – kdaj?
Glavno vprašanje, na katerega marsikdo išče odgovor je; kaj se bo zgodilo, če Japonska v naslednjem tednu dvigne obrestno mero za 0,25%. Po mojem mnenju nič, saj ostane razlika med obrestnim meram proti vsem najmočnejšim valutam še vedno velika. Kratkoročno bo jen verjetno nekoliko pridobil proti vsem glavnim valutam, vendar bo kmalu zopet dosegel stare vrednosti. Kljub temu, da se potihem pričakuje dvig Japonske ključne obrestne mere že v mesecu januarju, sem sam mnenja, da bo Japonska dvignila obrestno mero šele takrat, ko jo bo in če jo bo FED znižal. Samo na ta način se bo obrestni diferencial med omenjenima državama občutno znižal. Ob predpostavki, da FED ne znižuje oziroma zvišuje obrestne mere samo enkrat, bi to lahko vodilo do večje oz. daljše apreciacije jena. Torej prvi močnejši signali o zmanjšanju gospodarske rasti v ZDA in znižanje obrestne mere s strani FED, bi morale biti dovolj močan signal za intervencijo centralne banke Japonske, saj bodo le na ta način preusmerile rast na domačo potrošnjo.
Kljub pozitivnim signalom Japonskega gospodarstva in »ugodni« tehnični analizi, ki kaže na podcenjenost valutnega para USD/JPY sam ne pričakujem večje apreciacije jena v prvem delu leta. Mogoče bi lahko večjo apreciacijo jena zaznali pred volitvam poleti. Menim, da bomo lahko še kar nekaj časa brali zgoraj omenjene članke, saj imata tako šibek jen, kot nizka obrestna mera tudi pozitiven učinek na Japonsko gospodarstvo. 
V začetku decembra 2006 je razmerje EURUSD prvič po marcu 2005 preseglo razmerje 1,33. Argument za rast lahko najdemo v pričakovanjih, da bo ECB še dvigovala ključno obrestno mero, ameriški Fed pa jo bo nižal. Trenutno razmerje EURUSD niha okrog vrednosti 1,31. Glavno vprašanje, na katerega bom poskušal odgovoriti v tem članku, je to, ali je trenutno stanje na trgu začetek večjega padajočega trenda evro valute ali pa smo priča le manjšemu popravku pred ponovno krepitvijo le-te, ki bi se lahko nadaljevala v daljši vzpon - sedmi korak na priloženem grafu.
Da bi ugotovili, kakšen trend prevladuje na trgu, moramo določiti podporne in odporne črte oziroma točke. Podporna črta na grafu povezuje pretekle doline in predstavlja raven cen, kjer na trg običajno vstopijo novi kupci, ki s svojimi nakupi presežejo ponudbo in tako preprečijo nadaljno padanje cene. Razmerje 1,3052, ki ga je valutno razmerje EURUSD testiralo 18. decembra, predstavlja prvo podporno točko. Druga močnejša podporna točka je pri razmerju 1,2976 (doseženem 5. junija 2006). Padec pod to točko bi lahko pomenil začetek padajočega trenda vsaj do razmerja 1,2820, ki predstavlja tretjo podporno točko. Odboj od prve oziroma druge podporne točke pa bi lahko pomenil, da je bil padec valutnega razmerja le manjša korekcija, do katere mora priti zaradi vnovčevanja dobičkov in je podlaga za ponovno rast.
Obratno kot za podporno točko velja za odporno točko, da povezuje pretekle vrhove in predstavlja raven cen, kjer se je v preteklosti naraščanje cen ustavilo zaradi vstopa novih prodajalcev. Prva odporna točka se nahaja pri razmerju 1,3244 in je bila dosežena 20 decembra; druga, veliko pomembnejša, pa se nahaja pri razmerju 1,3368, doseženem 4. decembra. Preboj te meje bi pomenil naraščajoči trend in posledično rast proti tretji odporni točki, doseženi 11. marca 2005 pri razmerju 1,3483. 
Dober indikator, kam se bo trend v prihodnosti dejansko gibal, so kratke oziroma dolge pozicije v posamezni valuti. Kratka pozicija je tista, v kateri trgovec proda glavno valuto, ker pričakuje, da bo njena tržna vrednost padla; obratno velja za dolgo. Vlagatelj je lahko “dolg” v eni valuti in “kratek” v drugi. To hkrati pomeni, da je mogoče ustvariti dobiček tako na rastočih kot na padajočih trgih. V zadnjem tednu leta je bilo moč opaziti zmanjševanje števila tako dolgih kot kratkih pozicij v primerjavi s predhodnim tednom, kar bi lahko pomenilo, da se korekcija bliža koncu. Tudi podatek, da je število kratkih pozicij še vedno višje od dolgih, nam pove, da je trg še vedno v naraščujočem trendu.
Nakupne oziroma prodajne signale lahko opazujemo tudi s pomočjo oscilatorjev. Glavne značilnosti oscilatorjev so naslednje: najprimernejši so, ko je njiihova vrednost ekstremna. Če se vrednost nahaja okoli zgornje meje (nad 70), velja da je trg precenjen, če se nahaja pod spodnjo mejo (pod 30), je trg podcenjen. Prečkanje sredinske črte nam tudi lahko pomembno pomaga pri nakupnih in prodajnih signalih. S pomočjo MACD indikatorja, ki prikazuje razmerje med dvema eksponentnima drsečima sredinama in stohastičnega oscilatorja (SD in SK linija) je moč videti, da je valutni par EURUSD malce podcenjen, vendar še vedno ustvarja prodajne signale. Indikator relativne moči pa se približuje vrednosti 50, ki lahko pomeni točko podpore in na ta način ponovno rast evra.
Za uspešno poslovanje v valutnih poslih moramo posamezno valuto preučiti zgodo
vinsko, ter s pomočjo tehnične ter temeljne analize. Ključna je tudi informiranost o političnem, socialnem in gospodarskem stanju trgov. Tehnična analiza, katere rezultat je podajal dosedanji tekst, se opira le na analizo preteklih cen. Pomembno pa je analizirati tudi najpomembnejše makroekonomske podatke posamezne države (BDP, obrestna mera, stanje brezposelnosti, inflacija).
V letu 2006 so se uresničile napovedi o nadaljevanju izboljšanja gospodarske rasti v evroobmočju, predvsem na podlagi rasti kazalnikov zaupanja podjetij in potrošnikov, izboljšanja rasti industrijske proizvodnje, razmeroma dobre rasti trgovine na drobno in večje zaposlenosti. Nasprotno se za ZDA pričakuje umiritev rasti gospodarstva. Značilnosti trenutnega stanja na ameriškem trgu sta nizka brezposelnost in visoka potrošnja, po drugi strani pa šibak proizvodni in nepremičninski trg. To neskladje trgov vodi v visoko volatilnost - nihajnost valutnega para EURUSD.
Vendar se stanje v ZDA izboljšuje. Zmanjševanje trgovinskega deficita v zadnjem obdobju je rezultat tako povečanega izvoza kot zmanjšanega uvoza. Tudi zaradi ugodnih vremenskih razmer se je uvoz najbolj zmanjšal na področju naftnih derivatov, kar se odraža tudi na ceni nafte na trgu.
Argument za rast evra proti ameriškemu dolarju v 2007 gre iskati predvsem v izboljšanju obrestnega diferenciala - razlike med obrestnima merama in spremenjenih pričakovanj glede dvigov obrestnih mer v ZDA. V letu 2007 pričakujem vsaj še en dvig evro obrestne mere do ravni 3,75% ter znižanje obrestne mere za dolar na raven 5,00%.
Kako kmalu bo prišlo do nadaljne rasti evra, ne more nihče zanesljivo napovedati. Kot pa sem v tem tekstu nakazal, lahko pride do tega že zelo kmalu. Menim, da bo razmerje EURUSD kmalu (do marca 2007) ponovno testiralo drugo podporno točko pri 1,3368, ki ga je valutni par dosegel 4. decembra, in jo tudi preseglo.
Strahovi, da bi dolar močneje depreciral, pa so po mojem mnenju odveč - po pričakovanem prvem Fedovem znižanju obrestne mere bi bila ponovitev presenečenje. Valutno razmerje se bo tako sredi leta 2007 bolj stabiliziralo. Proti koncu leta 2007 se lahko znova znajde pod pritiskom zaradi novih špekulacij o znižanju ključne obrestne mere s strani ECB. Kaj bo v resnici prineslo leto 2007, bomo lahko kmalu videli.
