OBRESTNA MERA - lokomotiva valutnih trgov

V zadnjem času so obrestni diferenciali glavno gonilo gibanj na deviznih trgih. Kot po pravilu ob rasti borznih trgov naraščajo tudi valute z visokimi ključnimi obrestnimi merami.

Med valute, kjer so poleg visokih obrestnih mer prisotna tudi pričakovanja po njihovi rasti, spadajo avstralski dolar (6,25%), angleški funt (5,50%) ter nenazadnje tudi novozelandski dolar (8,00%). Vse naštete valute so v letošnjem letu proti domala vsem najmočnejšim valutam pridobile, še posebej proti ameriškemu dolarju, japonskemu jenu ter švicarskemu franku. Slednji valuti sta v letošnjem letu zaradi visoke naklonjenosti investitorjev k tveganju največ izgubili. Jen je proti evru pri vrednosti 166,11 jenov za evro dosegel novo zgodovinsko dno.

Zaradi velikega pomena obrestnih mer za gibanje deviznih tečajev bom v tokratnem tekstu poiskušal na najbolj enostaven način prikazati pričakovano prihodnje gibanje obrestnih mer dveh najmočnejših gospodarskih velesil (ZDA in EU).

ZDA - recesija ali ponoven zagon?

Ameriško gospodarstvo se že nekaj časa sooča s številnimi težavami (visok proračunski primankljaj, težave v nepremičninskem sektorju, padajoči dolar, itd.), kar pa centralne banke ZDA (Fed) še vedno ni odvrnilo od njenega primarnega cilja. Ta kljub nižjim napovedim gospodarske rasti v letu 2007 (1,8%) in 2008 (2,3%) ostaja nizka inflacija. Fed želi znižati inflacijo vse do stopnje, ki naj bi se gibala med 1,5 in dvema odstotkoma.

ZDA so se od sredine leta 2004 soočale s naraščajočo inflacijo. Najvišjo raven je dosegla v prvem delu leta 2006, ko je bila praktično ves čas nad 3,5 odstotki. S številnimi dvigi obrestnih mer vse do ravni 5,25 odstotka je v drugi polovici leta 2006 Fedu uspelo inflacijo umiriti in jo skoraj prepoloviti.

V zadnjih nekaj mesecih pa se je inflacija začela postopoma ponovno poviševati. Posledice lahko iščemo v višjih cenah hrane ter v rastočih cenah nafte. To je ponovno utišalo govorice o znižanju ključne obrestne mere v ZDA do konca leta 2007.

Nasprotno - obudila so se celo ugibanja o ponovnem dvigu. Razloge za vnovičen dvig obrestne mere bi bilo možno pripisati vse dražjemu uvozu, visokim gospodarskim rastem izven ZDA (EU, Kitajska...) ter naraščajočim cenam surovin.

Denarne oblasti ZDA so trenutno v zelo občutljivi situaciji. Po eni strani želijo še dodatno znižati trenutno stopnjo inflacije - po drugi strani pa lahko višanje obrestnih mer prinese še nižjo gospodarsko rast. Že tako nizkim napovedim gospodarske rasti (med 1,8 in 2,3%) za leto 2007 bi lahko sledila recesija.

Po letu 1987 je ameriško gospodarstvo le trikrat raslo s stopnjo rasti pod dvema odstotkoma letno: dvakrat v obdobju recesije v letu 1990/1991 ter v letu 2001. Tretja in hkrati najbolj primerljiva s sedanjo je verjetno situacija iz leta 1995, ko je močni gospodarski rasti v letu 1994 (4%) sledilo leto ohlajanja (2%). To leto je bilo izjemno tudi zaradi dejstva, da stopnji rasti, nižji od dveh odstotkov, prvič po 50 letih ni sledila recesija.

Ponoven dvig ameriške obrestne mere bi torej v tem trenutku bil nepričakovan. Dokaj visoka obrestna mera že sedaj zavira gospodarsko rast, inflacija pa je tudi razmeroma nizka in kontrolirana.

Po nekoliko boljših objavljenih ameriških podatkih v zadnjih dveh mesecih pa na trgu obstaja skoraj vsesplošni konsenz, da se ključna obrestna mera do konca leta tudi ne bo zniževala - kar pomeni, da bo vsaj v letu 2007 ob danih pričakovanjih ostala na trenutnih nivojih.

EU - sledi nadaljevanje visoke gospodarske rasti ali ohlajanje?

V nasprotju z ZDA se EU trenutno sooča s visoko gospodarsko rastjo in nizko inflacijo. Manjšo skrb povzroča le trenutno nezanimiv in nedinamičen evropski obvezniški trg. Razloge lahko iščemo v visoki naklonjenosti investitorjev k tveganju, v visokih donosih delniških trgov, v naraščajočih obrestnih merah evropske centralne banke (ECB), nizkih stopnjah inflacije ter v negativnem vplivu obvezniškega trga ZDA.

Kljub ugodni evropski makroekonomski situaciji pa ECB drugače kot Fed še vedno dviguje ključno obrestno mero. Razloge lahko najdemo v povišani količini denarja v obtoku (M3), ki narašča že od sredine leta 2004.

M3 - Z mehanizmom izdajanja primarnega denarja (B) in denarja v obtoku (M) centralna banka skrbi za likvidnost gospodarstva. M2 obsega poleg denarja (M1) še druge bančne vloge v domačem denarju, M3 pa obsega poleg M2 še bančne vloge v tujem denarju (devizne vloge). Agregat M3 so na splošno le vloge pri bankah, in sicer domačih nebančnih transaktorjev. To je zelo pomembno, in mnogokrat, če ni kratkoročnih dolžniških vrednostnih papirjev, najpomembnejše likvidnostno premoženje, ki ga imajo domači nebančni transaktorji.

Posledično bo dvigu obrestne mere v juniju (4,00%), najverjetneje sledil ponoven dvig v septembru (4,25%). Vse glasnejše pa so že tudi govorice o dodatnem dvigu ob koncu leta 2007 na 4,5 odstotke. Tako visoka obrestna mera naj bi že dosegla prag, ko bo začela zavirati rast evropskega gospodarstva.

Če pogledamo še v preteklost, lahko ugotovimo, da trenutni položaj pravzaprav ni primerljiv s situacijo v oktobru 2000, ko je obrestna mera dosegala že 4,75%. Takrat smo bili namreč priča večji devalvaciji evra, ki je posledično povzročila močne inflacijske pritiske, ki so bili stabilizirani z številnimi dvigi obrestnih mer.

Zaključek

Trenutno ostaja glavna tema deviznih trgov razvoj obrestnih mer. Dokler Evropa zvišuje obrestne mere in ZDA ohranjajo svojo ključno obrestno mero nespremenjeno, se obrestni diferencial med valutnima območjema zmanjšuje.

Posledica je, da postaja evro vse bolj zanimiv za potencialnega investitorja, kar povzroča njegovo apreciacijo domala proti vsem valutam.

V letu 2007 pričakujem še dodatno apreciacijo evra, ki pa ni zagotovilo za nadaljno rast v letu 2008 - saj menim, da se evro lahko kmalu znajde v podobnih težavah, s katerimi se trenutno soočajo ZDA.

INFLACIJA - pomeni splošen dvig cen in povzroča porazdelitev dohodka ter izkrivlja relativne cene. Stabilnost cen je eden temeljnih ciljev makroekonomske politike. Nastane lahko zaradi presežka povpraševanja nad ponudbo ali pa zaradi avtonomnega povišanja ene izmed stroškovnih postavk (npr. podražitev cene nafte).

Previsoka inflacija povzroča gospodarstvu večje stroške (razvrednostenje denarja, negativen vpliv na investicije in plače, nižje varčevanje in porazdelitev premoženja) kot koristi, hitro zniževanje inflacije pa lahko zavira gospodarsko rast.

Inflacija pomeni splošen dvig cen in povzroča porazdelitev dohodka ter izkrivlja relativne cene. Stabilnost cen je eden temeljnih ciljev makroekonomske politike. Nastane lahko zaradi presežka povpraševanja nad ponudbo ali pa zaradi avtonomnega povišanja ene izmed stroškovnih postavk (npr. podražitev cene nafte).