Skrivnost razodetja (dr. Bogomir Kovač)
Pretresi na finančnih trgih se v teh dneh nadaljujejo z nezmanjšano močjo. V zadnjih dveh tednih smo doživeli največje borzne padce in hkrati največje intervencije centralnih bank v zadnjih letih. Medtem ko ekonomski analitiki še vedno nihajo v ocenah glede ameriške recesije, strategije ameriške in evropske centralne banke ponujajo bistveno drugačne rešitve. Ali pravilneje ukrepa FED z Benom Bernankejem ali pa ECB z Jeanom-Claudom Trichetom na čelu? Morda pa se motijo v kratkoročnih ocenah na obeh straneh, kajti rešitve finančnega kapitalizma ne prinašajo niti trgi niti "benevoletna roka" centralnih bankirjev. Skrivnost razodetja tiči drugje. Potrebujemo preprosto novo finančno in monetarno ureditev sveta.
Januarski borzni lomi so samo nadaljevanje kapitalskih pretresov iz leta 2007. Mnogi menijo, da gre za običajno korekcijo in pričakovane šoke kapitalskih trgov, drugi so prepričani, da gre za prvi resnejši strukturni lom finančnega kapitalizma. Ta je v zadnjih desetih letih ustvaril neobvladljiv in skrajno špekulativen virtualni ekonomski svet, ki temelji na kriznem napihovanju ter krčenju borznih cen. Toda borzne cene, obrestne mere in tržne cene blaga postajajo danes veliko bolj povezane kot v preteklosti. Centralne banke rešujejo trge kapitala, da bi obvarovale banke in nebančne finančne institucije, ki prežemajo podjetja in napajajo tudi socialne sisteme. Težava je v tem, da finančna negotovost in nepredvidljivost vplivata na realne gospodarske cikle, cenovna razmerja in socialno državo. Finančna protislovja torej niso posledica, temveč vzrok gospodarskih ciklov, inflacijskih šokov in krize socialne države.
Mnogi krivijo za sedanjo zmedo in lome na svetovnih borzah ameriško recesijo. Toda ZDA so še vedno daleč od japonskega scenarija devetdesetih let, sektorski zlom na nepremičninskem trgu in finančne izgube pa vsaj za leto 2008 še ne pomenijo dejanske recesije. Svetovno gospodarstvo je danes vezna posoda in morebitna ameriška recesija ima svojo dobro protiutež na azijskih trgih, kjer daleč nad povprečji rasteta Kitajska in Indija. Problematična je v bistvu kakovost ameriške rasti, ki se financira prek notranjega in zunanjega zadolževanja in temelji na šibkem dolarju. Veliko nevarnejša je njena finančna destabilizacija, ki se je začela z bankroti dolžnikov na trgu hipotekarnih posojil pred desetimi meseci in se nezadržno širi na bančne institucije in sklade. Ključna ameriška slabost pa je politična šibkost zaradi stroškov afganistanske in iraške vojne. Dosedanji stroški vojne znašajo več kot 1000 milijard, financirajo pa se z zadolževanjem mimo proračuna Pentagona.
Ameriška centralna banka je že lansko leto končala obdobje zategovanja likvidnosti in začela zniževati obrestne mere. Za FED tukaj že dvajset let ni dilem, potem ko je dvojica Reagan-Volker na začetku osemdesetih brezkompromisno reševala finančno krizo z radikalno davčno reformo, sunkovitimi serijami znižanj obrestnih mer in reševanjem bankrotov bank, kot je bila na primer Continental Illinois. Danes je podobno. Bernanke poskuša z radikalnim znižanjem obrestnih mer povrniti zaupanje v finančne trge, Bush s paketom 150 milijard dolarjev oživlja domačo ameriško potrošnjo. Formula je navidez preprosta. Nižje obrestne mere rešujejo in stabilizirajo trg kapitala, z ekonomiko ponudbe spodbujajo gospodarsko rast, ki ustvarja nove finančne priložnosti in omogoča zagon delniškega trga. Monetarno poživilo mora biti hitro, če želi prehiteti recesijo, in zato FED vedno zaupa borznim informacijam. Nevarnost inflacije je pri tem drugotnega pomena, saj naj bi s tržnimi cenami obračunali stabilnejši realni trgi. Toda zanka tiči drugje. Reševalni pas v obliki obrestnih mer in neposrednih likvidnostnih intervencij dejansko poglablja protislovja finančnega kapitalizma. FED je z Greenspanom dejansko institucionalizirala novi finančni simbolizem in mimikrijo derivatov, hedge skladov in investicijskega bančništva. In prav na to je letos v Davosu ponovno opozoril George Soros.
Evropski pogled je bistveno drugačen. ECB vidi sedanje razmere skozi veliko bolj klasična monetaristična in keynesijanska očala, s seboj nosi breme nedorečene institucionalne zgradbe EU, predvsem pa ne sledi impulzom trga kapitala. V ospredju sta stabilnost cen in skrb za ustrezno monetizacijo evropskega gospodarstva, vse drugo je drugotnega pomena. In tu tiči jedro problemov ECB. Posega namreč po klasičnih orodjih ponudbe denarja, toda s kratkoročnimi likvidnostnimi intervencijami ni mogoče reševati niti finančnih kriz niti naraščajoče inflacije. Precenjen evro pomaga pri visokih cenah nafte in surovin, toda hkrati postaja vse večja ovira za evropsko gospodarsko rast in konkurenčnost. Medtem ko FED ukrepa z obrestnimi merami, ECB s kreditnimi intervencijami rešuje bančno likvidnost. Težava ECB je, da niha med zdravili proti inflaciji ali recesiji. Negotovost, ki jo širi Trichet, povzroča izgubo zaupanja, in to vzbuja višja inflacijska pričakovanja in buri sindikalne apetite po višjih plačah. ECB tako postaja gasilec, ki dejansko celo širi cenovni požar.
Nauk je preprost. Tako FED kot ECB s svojimi zdravili nista uspešni. FED z njimi poglablja kronično bolezen finančnega kapitalizma, ECB pa zdravi napačne simptome. Rešitve so očitno drugje. Najpreprostejše zahtevajo večjo koordinacijo centralnih bank ter reformiranje finančnega sektorja z jasno regulacijo bank (Basel II) in stabilizacijo lokalnih finančnih trgov. Zahtevnejši predlog zadevajo globalno finančno arhitekturo, nekakšen novi Bretton Woods z globalnimi regulacijami (na primer Tobinov davek) in novo vlogo WB, IMF in WTO. Tretji bi radi videli model EU v Aziji, Afriki, LA ... Politične volje pa ni za nobeno od teh alternativ, zato smo obsojeni na življenje v tem "casino kapitalizmu".
Na koncu pa obstaja žarek upanja. Borzni zlomi in finančne krize so najboljši dokaz, da smo ekonomisti še vedno samo ljudje. Postavljajo namreč meje ekonomskemu znanju in tistim, ki odločajo o politiki. Behavioristični modeli obnašanja preprosto ne morejo razkriti strasti, iracionalnih zmot in labirintov moči ter interesov. Podobno kot so cenovna nihanja dokaz delovanja trgov, so finančne krize najboljše ogledalo sposobnosti homo oeconomicusa.
Januarski borzni lomi so samo nadaljevanje kapitalskih pretresov iz leta 2007. Mnogi menijo, da gre za običajno korekcijo in pričakovane šoke kapitalskih trgov, drugi so prepričani, da gre za prvi resnejši strukturni lom finančnega kapitalizma. Ta je v zadnjih desetih letih ustvaril neobvladljiv in skrajno špekulativen virtualni ekonomski svet, ki temelji na kriznem napihovanju ter krčenju borznih cen. Toda borzne cene, obrestne mere in tržne cene blaga postajajo danes veliko bolj povezane kot v preteklosti. Centralne banke rešujejo trge kapitala, da bi obvarovale banke in nebančne finančne institucije, ki prežemajo podjetja in napajajo tudi socialne sisteme. Težava je v tem, da finančna negotovost in nepredvidljivost vplivata na realne gospodarske cikle, cenovna razmerja in socialno državo. Finančna protislovja torej niso posledica, temveč vzrok gospodarskih ciklov, inflacijskih šokov in krize socialne države.
Mnogi krivijo za sedanjo zmedo in lome na svetovnih borzah ameriško recesijo. Toda ZDA so še vedno daleč od japonskega scenarija devetdesetih let, sektorski zlom na nepremičninskem trgu in finančne izgube pa vsaj za leto 2008 še ne pomenijo dejanske recesije. Svetovno gospodarstvo je danes vezna posoda in morebitna ameriška recesija ima svojo dobro protiutež na azijskih trgih, kjer daleč nad povprečji rasteta Kitajska in Indija. Problematična je v bistvu kakovost ameriške rasti, ki se financira prek notranjega in zunanjega zadolževanja in temelji na šibkem dolarju. Veliko nevarnejša je njena finančna destabilizacija, ki se je začela z bankroti dolžnikov na trgu hipotekarnih posojil pred desetimi meseci in se nezadržno širi na bančne institucije in sklade. Ključna ameriška slabost pa je politična šibkost zaradi stroškov afganistanske in iraške vojne. Dosedanji stroški vojne znašajo več kot 1000 milijard, financirajo pa se z zadolževanjem mimo proračuna Pentagona.
Ameriška centralna banka je že lansko leto končala obdobje zategovanja likvidnosti in začela zniževati obrestne mere. Za FED tukaj že dvajset let ni dilem, potem ko je dvojica Reagan-Volker na začetku osemdesetih brezkompromisno reševala finančno krizo z radikalno davčno reformo, sunkovitimi serijami znižanj obrestnih mer in reševanjem bankrotov bank, kot je bila na primer Continental Illinois. Danes je podobno. Bernanke poskuša z radikalnim znižanjem obrestnih mer povrniti zaupanje v finančne trge, Bush s paketom 150 milijard dolarjev oživlja domačo ameriško potrošnjo. Formula je navidez preprosta. Nižje obrestne mere rešujejo in stabilizirajo trg kapitala, z ekonomiko ponudbe spodbujajo gospodarsko rast, ki ustvarja nove finančne priložnosti in omogoča zagon delniškega trga. Monetarno poživilo mora biti hitro, če želi prehiteti recesijo, in zato FED vedno zaupa borznim informacijam. Nevarnost inflacije je pri tem drugotnega pomena, saj naj bi s tržnimi cenami obračunali stabilnejši realni trgi. Toda zanka tiči drugje. Reševalni pas v obliki obrestnih mer in neposrednih likvidnostnih intervencij dejansko poglablja protislovja finančnega kapitalizma. FED je z Greenspanom dejansko institucionalizirala novi finančni simbolizem in mimikrijo derivatov, hedge skladov in investicijskega bančništva. In prav na to je letos v Davosu ponovno opozoril George Soros.
Evropski pogled je bistveno drugačen. ECB vidi sedanje razmere skozi veliko bolj klasična monetaristična in keynesijanska očala, s seboj nosi breme nedorečene institucionalne zgradbe EU, predvsem pa ne sledi impulzom trga kapitala. V ospredju sta stabilnost cen in skrb za ustrezno monetizacijo evropskega gospodarstva, vse drugo je drugotnega pomena. In tu tiči jedro problemov ECB. Posega namreč po klasičnih orodjih ponudbe denarja, toda s kratkoročnimi likvidnostnimi intervencijami ni mogoče reševati niti finančnih kriz niti naraščajoče inflacije. Precenjen evro pomaga pri visokih cenah nafte in surovin, toda hkrati postaja vse večja ovira za evropsko gospodarsko rast in konkurenčnost. Medtem ko FED ukrepa z obrestnimi merami, ECB s kreditnimi intervencijami rešuje bančno likvidnost. Težava ECB je, da niha med zdravili proti inflaciji ali recesiji. Negotovost, ki jo širi Trichet, povzroča izgubo zaupanja, in to vzbuja višja inflacijska pričakovanja in buri sindikalne apetite po višjih plačah. ECB tako postaja gasilec, ki dejansko celo širi cenovni požar.
Nauk je preprost. Tako FED kot ECB s svojimi zdravili nista uspešni. FED z njimi poglablja kronično bolezen finančnega kapitalizma, ECB pa zdravi napačne simptome. Rešitve so očitno drugje. Najpreprostejše zahtevajo večjo koordinacijo centralnih bank ter reformiranje finančnega sektorja z jasno regulacijo bank (Basel II) in stabilizacijo lokalnih finančnih trgov. Zahtevnejši predlog zadevajo globalno finančno arhitekturo, nekakšen novi Bretton Woods z globalnimi regulacijami (na primer Tobinov davek) in novo vlogo WB, IMF in WTO. Tretji bi radi videli model EU v Aziji, Afriki, LA ... Politične volje pa ni za nobeno od teh alternativ, zato smo obsojeni na življenje v tem "casino kapitalizmu".
Na koncu pa obstaja žarek upanja. Borzni zlomi in finančne krize so najboljši dokaz, da smo ekonomisti še vedno samo ljudje. Postavljajo namreč meje ekonomskemu znanju in tistim, ki odločajo o politiki. Behavioristični modeli obnašanja preprosto ne morejo razkriti strasti, iracionalnih zmot in labirintov moči ter interesov. Podobno kot so cenovna nihanja dokaz delovanja trgov, so finančne krize najboljše ogledalo sposobnosti homo oeconomicusa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar