RECESIJA EVROPE – začetek krepitve ameriškega dolarja

Globalna finančna kriza še vedno ni pokazala vseh svojih razsežnosti. Ni zajela le ZDA in le hipotekarnih kreditov, temveč cel svet in tudi druge strukturirane finančne produkte. Mešanica finančnih krčev ter globalnega nezaupanja povzroča številne pretrese in anomalije na trgu.

Trenutne razmere v EU podobno kot v ZDA niso »rožnate«. Strmo naraščajoče cene ob povišani količini denarja v obtoku sta glavna razloga, da ECB ne more zniževati ključne obrestne mere ter na ta način pospešiti rast evropskega gospodarstva. Prvi cilj ECB še vedno ostaja stabilnost cen ter finanačnega sektorja. Prav politika ECB ter prepletenost svetovnih financ bosta ključna razloga recesije tudi v evro območju.

Slika 1: Kazalci gospodarske rasti za ZDA in EU nakazujejo slabše čase.
Vodilni kazalci evroobmočja še naprej padajo in nakazujejo na možnost recesije.

Za razliko od ECB pa FED poleg stabilnosti cen zagotavlja tudi gospodarsko rast. Prednost hitrega in agresivnega posredovanja s strani ameriške centralne banke, v izogib recesiji, lahko postane tudi njena največja mora. Zmanjšana likvidnost ter nezaupanje v finančni sektor pogosto povzročata tudi visoko inflacijo. Visoka inflacija ob občutno znižani gospodarski rasti lahko povzroči stagflacijo.

Valutni par EUR/USD - 1,60

Visoka inflacija, strah pred recesijo in padec zaupanja investitorjev poleg že naštetega vplivajo tudi na volatilnost deviznih in borznih tečajev. Podobno kot večina finančnih instrumentov je tudi gibanje slednjih že od začetka avgusta 2007 pod močnim vplivom finančne krize.

Depreciaciji dolarja v pomladnih mesecih leta 2008 še ni videti konca. V prid krepitvi evropske valute je še vedno neaktivna politika ECB in tako naraščajoči obrestni diferencial, ki naj bi se po napovedih analitikov nadaljeval vsaj do poletnih mesecov. Usoda podcenjenega ameriškega dolarja bo v prihajajočih mesecih večkrat na preizkusu. V veliki meri bo odvisna od stanja na kreditnih in posojilnih trgih ter od prihajajočih objav o stanju ameriškega in nenazadnje tudi evropskega gospodarstva.

Po ocenah analitikov Commerzbank AG, Frankfurt, močan evro že sedaj znižuje gospodarsko rast evro območja za 0,5 odstotne točke. Podobnega mnenja so tudi finančni strokovnjaki držav G7 in predstavniki centralnih bank, žal pa je trg tisti, ki še vedno ocenjuje, da ameriško gospodarstvo oziroma ameriški dolar ni pripravljen za daljše okrevanje. Tudi zadnja ugibanja o intervenciji Mednarodnega sklada in napovedi o prodaji skoraj 13 odstotkov vsega zlata v njihovi lasti, ni imelo večjega vpliva na apreciacijo ameriškega dolarja.

Slika 2: Gibanje deviznih parov bo tudi v prihodnje visoko volatilno.
Trend gibanja evra in ameriškega dolarja, ki ima začetke v poletnih mesecih leta 2007, kot kaže še ni zaključen. (GBP= -17,21%; USD= -15,49%; CHF= 1,81%; JPY= -1,21% vsi proti EUR)

Volatilnost valutnega para EUR/USD bo še naprej visoka. Slabi rezultati evropskega gospodarstva in začetki okrevanja ameriškega, bi za krajše obdobje lahko okrepila ameriški dolar, vendar pa je sentiment za nadaljno rast evra še naprej v korist slednjega, saj se obrestni diferencial med ZDA in EU še povečuje. To bo tudi v bodoče glavni razlog za apreciacijo evra.

Terminske pogodbe, ki sporočajo sentiment trga v določenem trenutku in njihova pričakovanja glede razvoja trga v prihodnosti, kažejo na znižanje obrestne mere ECB do konca leta 2008 na raven 3,75%. Trg šele v zadnjih mesecih leta 2008 pričakuje postopno umirjanje razmer na finančnih trgih ter posledično tudi spremenjeno politiko ECB.

Slika 3: Dolar bo tudi v bodoče na osnovi povečanja obrestnega diferenciala izgubljal.
Psihološke meje valutnega para EUR/USD = 1,30 – preboj po 139 dneh; 1,40 – preboj po 42 dneh; 1,50 – preboj po 68 dneh; za preboj 1,60 čakamo šele 32 dni)

Zaključek:

Usoda svetovnega gospodarstva bo tudi v prihodnje v veliki meri odvisna od zadnje finančne krize. Posledice bo najbolj občutil, kot sem že večkrat omenil, potrošnik sam. Preko visoke inflacije, predvsem zaradi naraščajočih cen hrane in nafte, ter zaradi občutno znižane gospodarske rasti, se bo posamezniku znižala blaginja.

Slika 4: Hitro padajoči proizvodnji indeks evroobmočja nakazuje na možnost recesije v EU
Ob podobni dinamiki razvoja finančne krize kot v preteklosti, lahko kmalu pričakujemo znižanje OM ECB.

Podobno lahko trdimo tudi za gibanje valutnega para EUR/USD, saj bo prihodnja usoda obeh valut v veliki meri odvisna od razvoja finančne krize. Sentiment na trgu še vedno ostaja v prid evro valute, saj ECB zaradi rekordne visoke inflacije ne more zniževati obrestne mere, na drugi strani pa FED v izogib recesiji še pričakuje dodatna znižanja ključne obrestne mere.

Podcenjenost ameriškega dolarja bo v veliki meri odvisna od prihajajočih objav o ameriškem in tudi evropskem gospodarstvu, prvi znaki krepitve ameriškega gospodarstva bi pomenilo konec nižanja ključne obrestne mere ZDA, ter na ta način dolgo pričakovano krepitev ameriškega dolarja.

Rezultati ankete - EU v recesiji; OM ECB nižja

Bralci pričakujete podobno kot sam, da se tudi Evropa ne bo uspela izogniti prihajajoči recesiji. Razlog sam vidim predvsem v neaktivni politiki ECB in v preveliki prepletenosti svetovnih financ. Visoka inflacija, ki bo po mnenju predstavnikov ECB skozi celotno leto 2008 povišana, bo glavni razlog da ECB ne bo znižala obrestne mere. Kot vse kaže ECB raje pušča EU v recesijo kot da bi tvegala možnost nastanka stagflacije. (možen scenarij v ZDA).

V tem trenutku kot že zgoraj napisano za konec leta 2008 pričakujem le eno znižanje ključne obrestne mere na nivo 3,75%. Razlog so visoke cene nafte (120$ za sod) in visoke cene hrane, ki za 1x še ne kažejo znakov umiritve.

Rezultati ankete

Ali bo EU sledila ZDA v recesijo? (DA - 11; NE - 4)

Obrestna mera ECB bo na koncu leta 2008? (4,00% - 3; 3,75% - 5; 3,50% - 4; 3,25% - 6)

INDONEZIJA 2008

Nekaj malega utrinkov iz prekratkega potovanja po Indoneziji .... (Zdaj počivam na otokih in si zidam gradove onih, ki srečo love) ....

Finančna kriza: (dr. B. Kovač)

Kapitalizem je postal žrtev svojega uspeha. Krizo je ponovno povzročila filozofija prostega trga.

Globalna finančna kriza dobiva vedno nove potrditve in nove razsežnosti. Slika novega Bermudskega trikotnika svetovne krize postaja vse bolj jasna, kombinacija slabih novic vse bolj dramatična. Izhodiščna finančna kriza se je z ozkega področja slabih hipotekarnih posojil razširila na druge finančne trge in banke. Druga kateta je prihajajoča recesija realnega gospodarstva v kapitalističnem centru. Tretjo nevarnost pomeni globalni inflacijski val, ki dobiva grozeče stagflacijske razsežnosti. Vse troje pomeni velik poraz dvajsetletne ideologije tržnega liberalizma. Sedanjo krizo so na vseh treh področjih zanetili pretirani "laissez-faire", odsotnost pravne odgovornosti in kriza poslovne etike. Pred nami je nov globalni institucionalni zaveslaj proti državnemu kapitalizmu in ekonomskemu intervencionizmu.

Teza, da je sedanja kriza najhujša po veliki recesiji 1928-1933, ima veliko zagovornikov. In imajo prav. Kriza tokrat ni oplazila perifernega kapitalizma, temveč ZDA, katerih BDP znaša 28 odstotkov svetovnega BDP. Požar ni zajel zgolj ameriških hipotekarnih kreditov, temveč tudi druge strukturirane finančne produkte. Hipotekarno zadolževanje brez kreditne sposobnosti in špekulacije s finančnimi produkti brez pravega kapitalskega kritja so postali stalnica. Finančni svet delnic, obveznic in opcij se je vrtel brez pravega temelja in vedno več premoženja je bilo okuženega s špekulativnim napihovanjem vrednosti. Počilo je pri zaupanju v bonitetne ocene dolžniških instrumentov in zaradi napihnjenih naložb. Padec zaupanja je investitorje pognal v dir in unovčevanje papirjev, ki niso imeli finančnega in denarnega kritja. Na trgu preprosto ni bilo dovolj denarja, kriza likvidnosti je povzročila težave v finančnem sistemu, ogrožena je bila solventnost bank. Poti nazaj ni bilo več. Danes ne vemo, koliko skladov in bank je ogroženih. Nekaj bodo pokazala njihova poročila, nekaj revizije v letu 2008. Nezaupanje je veliko in kriza bančnega sistema je izjemna.

Največja napaka centralnih bank v tridesetih letih je bila, da niso ukrepale pravočasno in da so potem posegle po napačnem zdravilu. Z zategovanjem denarne politike in omejevanjem denarja so likvidnost gospodarstva in solventnost bank samo še poslabšale. Zato se je v depresiji 1929-1933 realni BDP v ZDA zmanjšal za tretjino, zaposlenost za četrtino, cene pa za desetino. Danes so razmere drugačne. Ben Bernanke, predsednik ameriške centralne banke (FED), sedaj skrbi predvsem za likvidnost ameriškega gospodarstva. Temu cilju podreja politiko obrestnih mer in neposredni finančni intervencionizem. Pristop je heterodoksen. In tu tudi ni ničesar novega. Centralne banke že od XVIII. stoletja neposredno rešujejo denarne in finančne krize, zasebne banke in vladarje (1694, 1763, 1773 ...). FED je tako poskrbel za likvidnostni paket (200 milijard dolarjev), dal direktno posojilo propadli banki Bear Stearns (30 milijard dolarjev) in posredoval pri prevzemu te banke (JP Morgan Chase). To je ponovni dokaz, da trgi in podjetja v krizi potrebujejo resne zunanje (politične) popravke. Moralni hazard je v tem, da država v imenu splošnih interesov in na račun vseh pomaga zasebnemu kapitalu. To so poteze zunaj liberalnih standardov klasične tržne ekonomije in denarne politike.

Težava pri ukrepanju centralnih bank je v tem, da morajo hkrati težiti k različnim ciljem. Skrb za likvidnost, ki je sedaj ključna, pogosto trči na težavo, kako se ubraniti inflacijskih pričakovanj. Zategovanje denarne politike in višanje obrestnih mer zaradi inflacije sproža hkrati negativne posledice pri gospodarski rasti. Toda realne obrestne mere so podobno kot pred leti na Japonskem blizu ničle ali pa negativne. Vendar to ne zadostuje, da bi se gospodarstvo pobralo iz cikličnega gibanja. Razlog je preprost. Povpraševanje, zaupanje in likvidnost se slabšajo. Zato investicije padejo in podjetja bodo zmanjšala proizvodnjo ter zaposlenost. Recesija je torej logična posledica finančne krize. Obseg ameriške in evropske recesije bomo dejansko spoznali šele leta 2009. Nekaj lahko medtem storijo države z bolj elastičnim fiskalnim pristopom, predvsem z znižanjem davkov in s stroškovno razbremenitvijo podjetniškega sektorja (v ZDA gre za 150 milijard dolarjev), morda nazadnje tudi s povečano potrošnjo. Rešitev je torej večja vloga države in njene anticiklične politike. FED v nasprotju z ECB še vedno meni, da sta največji nevarnosti recesija in nelikvidnost gospodarstva. Obvladovanje inflacije pa ostaja korektivni element sedanjega intervencionizma ekonomskih politik.

Kaj je torej bistvo naše zgodbe? Očitno je kapitalizem postal žrtev svojega uspeha. Trg kapitala je vedno simbol učinkovitega in racionalnega ekonomskega stroja. Toda ta se navadno najprej pokvari. V zadnjih dvajsetih letih je svetovni kapitalizem razvil finančne inovacije, ki so povzročile neovirano rast trgov kapitala. A svet se je zaradi tega znašel na pragu nove dolžniške krize. Filozofija prostega trga je spet povzročila krizo. Tudi vse rešitve dokazujejo, da je liberalizem zgolj kratkoročna ekonomska iluzija. Trg brez regulacije ne more preživeti in tudi danes se iz Bermudskega trikotnika finančne krize rešujemo s političnim intervencionizmom. Toda kdo bo plačal zapitek, ki je vreden najverjetneje okoli 2000 milijard dolarjev? Na kratki rok investitorji, na daljši finančne institucije, podjetja in tudi države. Pomembno odgovornost bi morali prevzeti finančni in poslovni menedžerji ter politiki. Prvi so zapeljali poslovni voz predaleč, tvegali in izgubili na račun vseh, drugi so pozabili na regulacijske mehanizme. Toda nazadnje bodo eni in drugi celo nagrajeni, z denarjem in volilnim uspehom. Finančna kriza je s tega vidika kriza poslovne etike.

Lekcija je pomembna tudi za nas. Kriza bo Slovenijo posredno prizadela skozi realno ekonomijo, manj pri financah. Rast bo nižja, inflacija višja, borza pa bo morda celo oživela zaradi volilnega leta. Politiki in ekonomski reformatorji izpred treh let bodo sedaj bolje razumeli temeljno lekcijo tržne ekonomije. Institucionalni gradualizem in državni intervencionizem sta notranja nujnost tržne družbe. Morda pa bomo ta spoznanja videli v novih volilnih programih. Nove zamisli za nove gospodarje.

Avtor: Dr. Bogomir Kovač