Finančna kriza: (dr. B. Kovač)

Kapitalizem je postal žrtev svojega uspeha. Krizo je ponovno povzročila filozofija prostega trga.

Globalna finančna kriza dobiva vedno nove potrditve in nove razsežnosti. Slika novega Bermudskega trikotnika svetovne krize postaja vse bolj jasna, kombinacija slabih novic vse bolj dramatična. Izhodiščna finančna kriza se je z ozkega področja slabih hipotekarnih posojil razširila na druge finančne trge in banke. Druga kateta je prihajajoča recesija realnega gospodarstva v kapitalističnem centru. Tretjo nevarnost pomeni globalni inflacijski val, ki dobiva grozeče stagflacijske razsežnosti. Vse troje pomeni velik poraz dvajsetletne ideologije tržnega liberalizma. Sedanjo krizo so na vseh treh področjih zanetili pretirani "laissez-faire", odsotnost pravne odgovornosti in kriza poslovne etike. Pred nami je nov globalni institucionalni zaveslaj proti državnemu kapitalizmu in ekonomskemu intervencionizmu.

Teza, da je sedanja kriza najhujša po veliki recesiji 1928-1933, ima veliko zagovornikov. In imajo prav. Kriza tokrat ni oplazila perifernega kapitalizma, temveč ZDA, katerih BDP znaša 28 odstotkov svetovnega BDP. Požar ni zajel zgolj ameriških hipotekarnih kreditov, temveč tudi druge strukturirane finančne produkte. Hipotekarno zadolževanje brez kreditne sposobnosti in špekulacije s finančnimi produkti brez pravega kapitalskega kritja so postali stalnica. Finančni svet delnic, obveznic in opcij se je vrtel brez pravega temelja in vedno več premoženja je bilo okuženega s špekulativnim napihovanjem vrednosti. Počilo je pri zaupanju v bonitetne ocene dolžniških instrumentov in zaradi napihnjenih naložb. Padec zaupanja je investitorje pognal v dir in unovčevanje papirjev, ki niso imeli finančnega in denarnega kritja. Na trgu preprosto ni bilo dovolj denarja, kriza likvidnosti je povzročila težave v finančnem sistemu, ogrožena je bila solventnost bank. Poti nazaj ni bilo več. Danes ne vemo, koliko skladov in bank je ogroženih. Nekaj bodo pokazala njihova poročila, nekaj revizije v letu 2008. Nezaupanje je veliko in kriza bančnega sistema je izjemna.

Največja napaka centralnih bank v tridesetih letih je bila, da niso ukrepale pravočasno in da so potem posegle po napačnem zdravilu. Z zategovanjem denarne politike in omejevanjem denarja so likvidnost gospodarstva in solventnost bank samo še poslabšale. Zato se je v depresiji 1929-1933 realni BDP v ZDA zmanjšal za tretjino, zaposlenost za četrtino, cene pa za desetino. Danes so razmere drugačne. Ben Bernanke, predsednik ameriške centralne banke (FED), sedaj skrbi predvsem za likvidnost ameriškega gospodarstva. Temu cilju podreja politiko obrestnih mer in neposredni finančni intervencionizem. Pristop je heterodoksen. In tu tudi ni ničesar novega. Centralne banke že od XVIII. stoletja neposredno rešujejo denarne in finančne krize, zasebne banke in vladarje (1694, 1763, 1773 ...). FED je tako poskrbel za likvidnostni paket (200 milijard dolarjev), dal direktno posojilo propadli banki Bear Stearns (30 milijard dolarjev) in posredoval pri prevzemu te banke (JP Morgan Chase). To je ponovni dokaz, da trgi in podjetja v krizi potrebujejo resne zunanje (politične) popravke. Moralni hazard je v tem, da država v imenu splošnih interesov in na račun vseh pomaga zasebnemu kapitalu. To so poteze zunaj liberalnih standardov klasične tržne ekonomije in denarne politike.

Težava pri ukrepanju centralnih bank je v tem, da morajo hkrati težiti k različnim ciljem. Skrb za likvidnost, ki je sedaj ključna, pogosto trči na težavo, kako se ubraniti inflacijskih pričakovanj. Zategovanje denarne politike in višanje obrestnih mer zaradi inflacije sproža hkrati negativne posledice pri gospodarski rasti. Toda realne obrestne mere so podobno kot pred leti na Japonskem blizu ničle ali pa negativne. Vendar to ne zadostuje, da bi se gospodarstvo pobralo iz cikličnega gibanja. Razlog je preprost. Povpraševanje, zaupanje in likvidnost se slabšajo. Zato investicije padejo in podjetja bodo zmanjšala proizvodnjo ter zaposlenost. Recesija je torej logična posledica finančne krize. Obseg ameriške in evropske recesije bomo dejansko spoznali šele leta 2009. Nekaj lahko medtem storijo države z bolj elastičnim fiskalnim pristopom, predvsem z znižanjem davkov in s stroškovno razbremenitvijo podjetniškega sektorja (v ZDA gre za 150 milijard dolarjev), morda nazadnje tudi s povečano potrošnjo. Rešitev je torej večja vloga države in njene anticiklične politike. FED v nasprotju z ECB še vedno meni, da sta največji nevarnosti recesija in nelikvidnost gospodarstva. Obvladovanje inflacije pa ostaja korektivni element sedanjega intervencionizma ekonomskih politik.

Kaj je torej bistvo naše zgodbe? Očitno je kapitalizem postal žrtev svojega uspeha. Trg kapitala je vedno simbol učinkovitega in racionalnega ekonomskega stroja. Toda ta se navadno najprej pokvari. V zadnjih dvajsetih letih je svetovni kapitalizem razvil finančne inovacije, ki so povzročile neovirano rast trgov kapitala. A svet se je zaradi tega znašel na pragu nove dolžniške krize. Filozofija prostega trga je spet povzročila krizo. Tudi vse rešitve dokazujejo, da je liberalizem zgolj kratkoročna ekonomska iluzija. Trg brez regulacije ne more preživeti in tudi danes se iz Bermudskega trikotnika finančne krize rešujemo s političnim intervencionizmom. Toda kdo bo plačal zapitek, ki je vreden najverjetneje okoli 2000 milijard dolarjev? Na kratki rok investitorji, na daljši finančne institucije, podjetja in tudi države. Pomembno odgovornost bi morali prevzeti finančni in poslovni menedžerji ter politiki. Prvi so zapeljali poslovni voz predaleč, tvegali in izgubili na račun vseh, drugi so pozabili na regulacijske mehanizme. Toda nazadnje bodo eni in drugi celo nagrajeni, z denarjem in volilnim uspehom. Finančna kriza je s tega vidika kriza poslovne etike.

Lekcija je pomembna tudi za nas. Kriza bo Slovenijo posredno prizadela skozi realno ekonomijo, manj pri financah. Rast bo nižja, inflacija višja, borza pa bo morda celo oživela zaradi volilnega leta. Politiki in ekonomski reformatorji izpred treh let bodo sedaj bolje razumeli temeljno lekcijo tržne ekonomije. Institucionalni gradualizem in državni intervencionizem sta notranja nujnost tržne družbe. Morda pa bomo ta spoznanja videli v novih volilnih programih. Nove zamisli za nove gospodarje.

Avtor: Dr. Bogomir Kovač